Naših 30

V letošnjem letu smo v agenciji Media Publikum praznovali že 30. rojstni dan. Okolje, v katerem smo začeli pred tremi desetletji, je bilo popolnoma drugačno od današnjega. Bili smo med prvimi, ki smo pri delu pričeli uporabljati računalnike, katerih ekrani so bili v obliki škatel in imeli komaj kaj večji premer od današnjih tablic. Teleprinterji in faksi so bili stalnica v poslovnih prostorih, mobilnih telefonov  še ni bilo, ko so se pojavili, pa so bili veliki skoraj kot škatla za čevlje. O internetu, elektronski pošti in ostalih, danes nepogrešljivih pripomočkih, se nam še sanjalo ni. Na medijskem trgu je bila na voljo samo ena državna televizija z dvema programoma, ni bilo plakatov, digitalnega oglaševanja,…

Danes je slika popolnoma drugačna. V naših pisarnah na Zasavski cesti ne mine minuta, da ne bi slišali zvonjenja telefona ali zvočnega signala za prihod nove elektronske pošte. Kanalov in medijev, preko katerih komuniciramo s potrošniki, je vsak dan več, tudi ekipa se je s parih sodelavcev povečala na več  30. Zelo pa nas veseli, da smo skozi leta ohranili ekipo sodelavcev in jo krepili s svežimi, mladimi močmi, odhodov pa je bilo zelo malo. Povprečni čas zaposlitve naših sodelavcev je tako več kot 10 let, z nekaterimi sodelujemo tudi že več kot 20. Ena izmed naših sodelavk je tudi Tanja, ki se takole spominja svojih začetkov pred petnajstimi leti:

Ob praznovanju naših 30 sem se zavedla, da imam tudi sama okrogel jubilej, mojih 15. In me je zaneslo nazaj, v leto 2000, ko sem diplomirala in se po letu dni prakse v Ameriki vrnila domov. Zagrabila me je panika, da zdaj pa res moram v pravo službo, saj sem že nekaj stara in je res že čas, da se osamosvojim.

Ker pa se mi je zdela pot do Zavoda za zaposlovanje strašljiva, sem prosila najboljšo prijateljico Majo, če gre z menoj. In sva šli. Še dobro, ker je bila res neprijetna izkušnja. Dolgi seznami prosilcev zaposlitve, kratki seznami prostih delovnih mesti in neprijazna gospa na okencu. In gora obrazcev. Kar potrta sem se vrnila domov, res, še dobro, da sem imela Majo. Kar bom še vsaj enkrat omenila, čeprav sem dvakrat že.

Popoldne me je poklicala na domači telefon, mobitela še nisem imela. » Ti, veš kaj, moja prijateljica ima mamo, ki pozna nekoga na eni oglaševalski agenciji, in se je zmenila, da jih pokličeš. Zapiši si, prav? Tole je telefon, ime mu je Andrej Trefalt, agencija pa se imenuje Media Publikum. Je rekel, da ga kar jutri dopoldne pokliči.« Bila sem seveda vesela, obenem panična, pa evforična… Vsega po malem. Že jutri? Takoj na internet in pogledat, kaj Media Publikum sploh je. In me je skoraj kap, ker sem na internetu našla samo velik napis Media Publikum in telefonsko številko. Ok, sicer pa vem, kaj naj bi oglaševalska agencija delala, smo se učili na faksu, pa prakso sem imela iz ameriške agencije za odnose z javnostmi. Samozavest mi je malce narasla. In sem poklicala. Oglasil se je Andrej,  da je vesel, da sem poklicala in da če lahko kar takoj pridem na razgovor? Kako, takoj? Spet panika. »Ja, lahko, pridem čez eno uro.« Mrtvo hladno, vsaj tako se mi je zdelo.

Spet sem klicala Majo, še dobro, da sem jo imela, ker svojega avta še nisem imela, očetovega pa si dopoldne nisem mogla sposoditi. In sva šli. Na vratih me je sprejela prijazna Barbara Boštjančič in me odpeljala k Andreju. Sedel je na mizi, v naročju držal telefon in koledar ter se pogovarjal. Kar nekaj časa. Jaz pa sem se ozirala naokrog in zbirala vtise. Bilo mi je všeč. Vse v enem  prostoru, veliko ljudi, kaotično, vendar nekako urejeno. Glasno, a prijetno. Andrej je odložil telefon in se mi predstavil. Potem pa intervju: »A se koruza sadi ali seje? Kaj pa krompir? Naštej 5 znamk televizorjev. Koliko stane hladilnik? Kaj delajo tvoji starši? A znaš poslati faks?« Tega zadnjega nisem znala, ampak sem rekla, da se lahko naučim. Potem je sklenil razgovor, da če imam čas, naj kar pridem jutri ob 8h, da se bo gotovo našlo delo zame. Poslovila sva se in v manjšem šoku sem odšla skozi vrata.

Maja, ki me je čakala pred hišo, me je vprašljivo gledala. »Mislim, da sem dobila službo, se mi zdi…« Padla sem ji v objem. In sva šli na pivo. Še dobro, da sem jo imela.

In zdaj, 15 let kasneje, ju še vedno imam. Majo, najboljšo prijateljico in službo v Media Publikumu. Za oboje sem zelo hvaležna.